Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.

Zrelost nekega naroda se kaže tudi v zrelosti odločitev njegovega političnega vodstva, predvsem njegovega parlamenta. In pred petnajstimi leti smo Slovenci dokazali, da v usodnih trenutkih zgodovine znamo pokazati politično zrelost.

Imamo bogate parlamentarne izkušnje. Od revolucionarnega leta 1848 do konca habsburške monarhije leta 1918 smo na svobodnih in demokratičnih volitvah izbirali svoje poslance za dunajski parlament, med svetovnima vojnama za beograjski, po letu 1945 pa smo sicer dobili svoje lastno predstavniško telo, republiško ljudsko skupščino, a sta ji manjkali politična neodvisnost in demokratičnost svobodnih volitev.

Ves ta čas smo v parlamentih, v katerih se je odločalo tudi o Sloveniji, imeli svoje poslance, od katerih so se mnogi pogumno borili za več narodnostnih pravic. Program zedinjene Slovenije, ki je nastal v revolucionarnem letu 1848, se je še sto let kot rdeča nit vlekel skozi politične sanje velikih narodnjakov.

A ves ta čas se je tudi delitev slovenskih poslancev na konservativni in liberalni pol, ki se je pojavila že sredi 19. stoletja, samo še poglabljala, dokler se ni slovenski narod v času komunistične revolucije sredi 20. stoletja dokončno razklal. Namesto da bi združevali svoje politične moči v dobrobit Sloveniji, so se nekateri slovenski politiki - zaslepljeni od želje po strankarski ali ideološki prevladi - raje prodajali tujim političnim silam. V času habsburške monarhije nemškim socialistom, v Kraljevini Jugoslaviji srbskemu centralizmu, med drugo svetovno vojno tujim ideologijam, po drugi svetovni vojni pa beograjski oblasti.

Dokler se ni sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja tudi v liberalno-komunističnih vrstah začela krepiti slovenska nacionalna zavest, ki je bila hitro utišana, a nikoli dokončno zatrta. Koncem osemdesetih let je zavrelo na vseh ravneh. Sprožil se je plaz volje po samostojni državi, tiste volje, ki je bila močnejša od strankarskih in ideoloških razlik in ki je postopoma preplavila kulturni, medijski in politični prostor.

Samo eno je bilo še potrebno: svoboda političnega združevanja ter svobodne in demokratične volitve. In dobili smo politično sproščenost, da je narod iz vsega srca in s plebiscitarno odločnostjo zapel: Slovenija - moja dežela! Dobili smo parlament, ki je bil strankarsko pisan in ostro polemičen, pa vendar soglasen pri sprejemanju ustavne listine o samostojnosti Slovenije. In vzpostavili smo Slovensko vojsko, skromno v orožju, a močno v srčnem pogumu.

Zato se je 25. junija 1991 lahko rodila nova država, Republika Slovenija.