Nastanek Republike Slovenije in njen razvoj

Neodvisna država Republika Slovenija je nastala 26. junija 1991. leta iz republike Slovenije, ki je bila tedaj v Socialistični federativni republiki Jugoslavije.

Dežela Slovenija je nastala v prvi polovici 19. stoletja kot pojem za označitev ozemlja, na katerem je v južnih deželah Avstrije živelo slovensko govoreče prebivalstvo. Do 1918. leta se sicer pod Avstrijo še ni izoblikovalo nobeno politično ozemlje s tem imenom, toda pojem Slovenija je medtem že dobil družbeno realno in tudi državno politično vsebino. Po prvi svetovni vojni je večino ozemlja Slovenije pripadlo jugoslovanski državi, v kateri je slovenski narod živel svoje avtonomno kulturno življenje. Po drugi svetovni vojni je komunistična federativna jugoslovanska država od Italije dobila še dele slovenskega etničnega ozemlja in slovensko republiko so tako sestavljali večji deli slovenskega etničnega ozemlja z izhodom na Jadransko morje pri Kopru.

Slovenski narod je v federativni Jugoslaviji dobro gospodarsko in kulturno napredoval in kljub komunističnemu režimu, ki je vladal v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, učvrstil svoj nacionalni obstoj.

V zaostreni krizi jugoslovanskega komunističnega sistema od sredine osemdesetih let 20. stoletja, ki se je kazala tudi kot kriza mednacionalnih odnosov, se je pokazalo, da jugoslovanski komunisti skupaj s slovenskimi ne morejo pokazati novih poti nadaljnjega razvoja večnacionalne jugoslovanske državne skupnosti. Pokazalo se je, da socialna, gospodarska, kulturna in politična struktura slovenskega naroda ni združljiva s strukturo drugih jugoslovanskih narodov.

Tako je med Slovenci spomladi 1987 nastopila skupina intelektualcev protikomunistične usmeritve, zbrana okoli Nove revije, s svojimi prispevki za nov slovenski narodni program.V teh prispevkih so zahtevali opustitev komunističnega sistema in uvedbo politično pluralističnega demokratičnega sistema, svobodnega socialno tržnega ekonomskega reda in samostojno slovensko državo. To je bilo dobri dve leti in pol pred padcem berlinskega zidu in tudi v Jugoslaviji je bil na oblasti komunistični sistem, ki je zavrnil te zahteve.

Pri slovenskem narodu so te zahteve hitro navdušile široke množice, tudi mnoge slovenske komuniste. Maja 1989 je veliko ljudsko zborovanje v Ljubljani podprlo zahteve kroga Nove revije za neodvisno slovensko državo. Komunisti so poskušali še do pomladi 1990 reševati slovensko narodno vprašanje v obliki asimetrične jugoslovanske federacije, kljub temu pa so septembra 1989 podprli amandmaje k slovenski ustavi, ki so govorili o suverenosti slovenskega naroda pri razpolaganju z njegovim bruto proizvodom in poveljevanju oboroženim silam na tleh slovenske republike.

Novembra 1989 je komunistični režim v Sloveniji proti volji Beograda dovolil svobodno večstrankarsko življenje. Nove demokratične politične stranke, ki so nastajale že od začetka 1989, so se združile v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS) pod vodstvom nekdanjega obsojenca komunističnega režima dr. Jožeta Pučnika.

Ta opozicija je na svobodnih demokratičnih volitvah aprila 1990 dosegla zmago s 54 odstotki nad strankami, ki so vlekle kontinuiteto s prejšnjim komunističnim sistemom, pristajale pa so na demokratičen pluralistični sistem.

Koalicija Demos je hitro sestavila svojo vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, stranke, ki je v Demosu dobila največ, to je 13 odstotkov glasov. Glavno besedo v novem režimu pa so kljub temu imeli člani Slovenske demokratične zveze, ideološko pluralistične skupine v glavnem intelektualcev in višjih uslužbencev: znani komunistični disident France Bučar, profesor prava, je postal predsednik slovenskega parlamenta, Dimitrij Rupel, profesor sociologije, zunanji minister, Janez Janša, žrtev pregona JLA 1988. leta, obrambni minister. Igor Bavčar, vodja Odbora za varstvo človekovih pravic 1988. leta, notranji minister, in Rajko Pirnat, profesor prava, pravosodni minister.

Na volitvah za predsednika predsedstva Republike Slovenije Demosu ni uspelo. Za predsednika RS je bil maja na neposrednih volitvah v drugem krogu izvoljen prenovljeni komunist Milan Kučan z 59 odstotki. To je kazalo, da se slovenski narod nagiba k mirnemu postopnemu prehodu brez ostrih rezov.

Nov Demosov režim je hitro spreminjal politični sistem, bolj počasi pa družbenoekonomskega. Zakon o denacionalizaciji, ki je določal vračanje po komunistih odvzetega premoženja v naravi, je bilo zelo težko izvajati in opozicija mu je v praksi nasprotovala. V vladajoči koaliciji, ki je bila socialno, politično in ideološko zelo raznolika, so nastajale razlike glede zakona in poteka lastninjenja.

Demos je enotno vztrajal le pri nameri za vzpostavitev samostojne slovenske države. Zvezni organi in vodstva vseh republik, v katerih pa je demokratizacija političnega življenja zaostajala, so takšen dogovor zavrnili, razen Hrvaške, ki je podpirala Slovenijo. Novembra 1990 se je koalicija Demos odločila za vsenarodni plebiscit za samostojno Slovenijo. Plebiscit je bil izveden 23. decembra in ob veliki volilni udeležbi je 88 odstotkov volilnih upravičencev glasovalo za samostojno Republiko Slovenijo.

Zato je slovenski parlament 25. 6. 1991 sprejel deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije in nekaj s tem povezanih zakonov. Svečana razglasitev državne neodvisnosti pa je bila dan pozneje na največjem ljudskem shodu v Sloveniji na Trgu republike v Ljubljani.

Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije se ni strinjala jugoslovanska vlada in jo je poskušala preprečiti z akcijo jugoslovanske armade. JA v Sloveniji je v noči razglasitve slovenske neodvisnosti začela zasedati mejne prehode Slovenije, s čimer bi Slovenijo odrezala od sveta in jo zadržala v Jugoslaviji. Odporu proti JA, ki jo je slovensko vodstvo razglasilo za sovražno silo, se je množično spontano pridruževalo slovensko prebivalstvo. V Sloveniji se je začela desetdnevna vojna za neodvisnost. Po dveh dneh je slovenski odpor že pokazal rezultate. Da bi preprečila zaostritev in razširitev vojne, je v Zagreb 29. 6. 1991 prišla trojka Evropske skupnosti Jacques Poos, Hans van den Broek in Gianni de Michelis, ki je poskušala posredovati za premirje. Toda vojne operacije so se nadaljevale z vso silo do 2. julija, ko je bila JA v Sloveniji poražena. 7. julija je bil po posredovanju evropske diplomacije na sestanku med jugoslovansko in slovensko delegacijo sestavljen sporazum. Republika Slovenija je ohranila nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami, slovenske sile so odpravile blokado enot JA, ki so se morale vrniti v vojašnice, izpuščeni so bili vsi vojni ujetniki in Slovenija se je za tri mesece morala odreči nadaljnjim osamosvojitvenim ukrepom.

Med tem moratorijem so neodvisno Slovenijo priznale Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija in Estonija. Ker do 8. oktobra ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla. Slovenija si je začela prizadevati za mednarodno priznanje, o katerem se je 3. oktobra ob obisku predsednika Kučana in zunanjega ministra Rupla pozitivno izrazil francoski predsednik Francois Mitterrand.

Evropska skupnost je pred božičem 1991 sklenila, da bo 15. 1. 1992 priznala neodvisni državi Slovenijo in Hrvaško, kar se je res zgodilo. Sledilo je množično priznavanje in aprila 1992 so Slovenijo priznale ZDA, junija je bila Slovenija skupaj s Hrvaško in Bosno in Hercegovino sprejeta v OZN, maja 1993 pa v Svet Evrope.

Po razglasitvi neodvisnosti se je Slovenija notranjepolitično hitro razvijala. K sreči je bila konec leta 1991 še s soglasjem sprejeta nova moderna, liberalna, demokratična ustava, temelječa na pravicah človeka državljana, določenih na podlagi evropskega razsvetljenskega vzorca.

Aprila 1992 je zaradi nesporazumov v koaliciji Demos padla Demosova vlada Lojzeta Peterleta in novo vlado široke koalicije Liberalno demokratske stranke, Socialistične stranke, prenovljenih komunistov in polovice Demosovih strank je sestavil predsednik LDS Janez Drnovšek.

Na volitvah decembra 1992 je LDS odnesla volilno zmago s 23 odstotki in je oblikovala nekakšno sredinsko koalicijo z eno desno sredinsko stranko Krščanskimi demokrati in z dvema levo-sredinskima socialdemokratskima strankama.

V tej koaliciji je LDS kljub zelo majhni večini uveljavila svojo izrazito vodstveno vlogo in svoj liberalni družbeni in politični model razvoja Slovenije. Na parlamentarnih volitvah 1996 je bila LDS spet najmočnejša stranka, toda konservativni desni blok je dobil 50 odstotkov glasov. LDS je uspelo desni blok razbiti, tako da je v vlado pritegnila Slovensko ljudsko stranko, ki pa je ostala v vladi manj pomembna in je izgubila vpliv.

V letih 1998-1999 sta bili glavni vprašanji slovenskega notranjepolitičnega življenja uvedba večinskega volilnega sistema, ki je na referendumu dobil največ glasov in ga je pozneje zapovedalo še Vrhovno sodišče, in deklaracija o obsodbi nedemokratičnega totalitarnega komunističnega sistema. Vladajoči režim je obe vprašanji odklonil. Vladi pa ni uspelo izboriti vstopa Slovenije v Nato.

Spomladi leta 2000 se je vladna Slovenska ljudska stranka združila z opozicijskimi Slovenskimi krščanskimi demokrati v največjo stranko, ki je prekinila koalicijo z liberalnimi demokrati in se s Socialdemokratsko stranko povezala v novo vladno koalicijo. Nova vlada pod vodstvom dr. Andreja Bajuka je opravljala delo le pol leta do volitev jeseni 2000. Največja težava zanjo je bila spet uvedba večinskega volilnega sistema. Rešila jo je s sprejetjem ustavnega zakona, vendar pa je ta prinesel le manjši popravek in ni uvedel večinskega volilnega sistema.

Na volitvah 2000 je še enkrat z najboljšim izidom zmagala LDS, za katero so navijali vsi mediji. Nova koalicijska vlada LDS, SLS in Združena lista se je zapletala v gospodarske težave in se ji je zmanjševala priljubljenost. Znak zmanjšanja njene priljubljenosti so bile evropske volitve spomladi 2004, na katerih sta opozicijski stranki Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka dobili 4 mandate od sedmih.

Slovenija je bila spomladi tega leta sprejeta v EU, za kar sta si skupno prizadevali vlada in opozicija.

Na parlamentarnih volitvah v jeseni 2004 je zmagal pomladni trojček SDS, Nova Slovenija in SLS in oblikoval desno-sredinsko vlado pod vodstvom prvaka SDS Janeza Janše.

Dr. Janko Prunk