Grb Republike SlovenijeRepublika Slovenija
15 let slovenske državeEnglish

Pot do samostojnosti


Prešernov rokopis Zdravljice
(1844)

25. junij 1991 je za Republiko Slovenijo ter vse njene državljanke in državljane zgodovinski datum, saj zaznamuje presečišče kulturnih in političnih tokov, ki so omogočili nastanek slovenske države, njeno uveljavitev in nadaljnji razvoj.

Tega dne je bila namreč slovesno razglašena samostojna in neodvisna Republika Slovenija kot nova država na evropskem in svetovnem zemljevidu. Njene korenine segajo vsaj stoletje in pol nazaj, v leto 1848, ko so Slovenci v prevratnem obdobju pomladi narodov prvič izrekli zamisel o slovenski državnosti. Sprva je napredovala s počasnimi koraki, toda pred prvo svetovno vojno in takoj po njej je dobila močnejše pospeške, zlasti pa med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu, ko je prišlo do izrazitejših preskokov pri njenem delnem in postopnem uresničevanju.

Zgodovinski proces oblikovanja zavesti o državotvorni pravici Slovencev je bil dolgotrajen in je večkrat zastajal, včasih pa celo nekoliko nazadoval, pač glede na širše okoliščine, ki so našim prednikom narekovale odločitve in ravnanje. Ozaveščanje prebivalcev Slovenije, da se lahko le z lastno samostojno državo enakopravno vključijo v razvojne tokove razvitega sveta in v njem prevzamejo vso odgovornost za svojo prihodnost, je dokončno dozorelo v osemdesetih letih preteklega stoletja in pripeljalo do trenutka, ko je bila odločitev neodložljiva: to je bil trenutek plebiscita, na katerem so se z neverjetno prepričljivo večino izrekli za neodvisnost. Nanjo so se v naslednjih šestih mesecih, do njene razglasitve, v vseh pogledih temeljito pripravili, prizadevajoč si, da bi jo dosegli v miru, sporazumno in brez pretresov.

Dan razglasitve neodvisnosti Slovenije je bil torej dan zmagoslavja, dan polnopravnega vstopa nacije v zgodovino, dejanje velike, a utemeljene ljudske samozavesti, hkrati pa negotovosti, tveganja in odgovornosti, ki jih je to dejanje prineslo.

V dneh, mesecih in letih, ki so sledila, se je namreč zgodovina Slovencev zgostila in se je je v pičlih petnajstih letih 'zgodilo' vsaj toliko ali celo več kakor v vseh dolgih desetletjih dotlej: že nekaj ur po razglasitvi samostojnosti se je morala Slovenija upreti tuji agresiji ter vojaško in diplomatsko ubraniti svojo samostojnost v desetdnevni vojni, hkrati pa prepričati Evropo in svet o svoji legitimnosti. V treh naslednjih mesecih je upoštevala kompromisno sklenjeni moratorij pri uveljavljanju svoje suverenosti in z nekdanjo skupno državo je dosegla sporazum o dokončnem umiku JLA s slovenskega ozemlja - v štirih mesecih je bil v celoti uresničen. Sprejela je svojo ustavo in uvedla lastno valuto, postopoma pa dobila tudi potrebna mednarodna priznanja, kar ji je v slabem letu omogočilo pridobitev stalnega članstva v OZN in drugih mednarodnih organizacijah.

To pa je bila le nujna mednarodnopravna podlaga za še pomembnejše odločitve, kako se bo Slovenija kot država, s hkratno demokratizacijo svoje družbene in politične ureditve ter z gospodarsko preobrazbo, uveljavila v Evropi in po svetu. Spoznanje o nujnem povezovanju s sodobnimi razvojnimi tokovi je v prvem desetletju usmerjalo njeno pot v Evropsko unijo in Nato, v nadaljevanju te poti pa jo čakata še prevzem evra (kar je tik pred durmi) in vstop na schengensko območje (predvideno malo pozneje). Čakajo pa jo tudi obsežne gospodarske in socialne reforme, ki jih skoraj vsem državam, tudi najrazvitejšim, narekujeta globalizacija in današnji razvojni tempo.

In čeprav se po petnajstih letih trenutek odločitve za samostojnost in spomin na njeno razglasitev zdita že oddaljena, se takratni dogodki in ravnanje vse bolj potrjujejo kot ključni za vse, kar se je v Sloveniji dogajalo poslej in kar se še bo. Tega se slovenske državljanke in državljani globoko zavedajo. Njihova tedanja prelomna poteza, ki se je izkazala za pravilno, smiselno in utemeljeno, pa jim vliva pogum in optimizem, da bodo enako uspešno obvladovali tudi težave v prihodnosti.

Več informacij